Veliki pupek (Triturus carnifex)
Veliki pupek ni le največji od vseh treh vrst pupkov, ki živijo v Sloveniji, ampak je tudi največji evropski pupek. Odrasle živali merijo skupaj z repom od 10 do 18 cm, izjemoma pa lahko dosežejo tudi 25 cm. Spada v skupino dvoživk.
Foto: Marta Jakopič
Prepoznamo ga po barvi trebuha, ki je oranžne ali rumenkaste barve, prepreden s številnimi temnimi pikami. Samca prepoznamo po tem, da ima po sredini repa vzdolžno belo progo, povečano pa ima tudi kloako. V obdobju parjenja ima samec velikega pupka izrazito viden nazobčan greben, tako da malo spominja na zmajčka. Odrasla samica zraste v dolžino do 17 cm, medtem ko so samci krajši za 1–2 cm. (vir: Veenvliet 2003).
Veliki pupek je razširjen po vsej Sloveniji, a je povsod razmeroma redek. Njegov življenjski prostor so občasne ali stalne stoječe in tudi počasi tekoče vode. Praviloma se izogiba vodnim telesom z ribami, saj so njegove prosto plavajoče ličinke lahek plen teh spretnih plenilcev.
Poleg vode pa za življenje potrebuje tudi travišča in mejice z dovolj skrivališči, na primer s padlimi debli ali z večjimi kamni. Poleg tega mora imeti na voljo dovolj hrane. V vodi so to ličinke žuželk ali različni raki, na primer vodni oslički ali vodne bolhe, na kopnem pa pleni predvsem deževnike in polže.
Prezimuje na kopnem, do kilometer stran od vodnega telesa, v katerem se pari. Na mrestišče pridejo prvi osebki že konec februarja ali v začetku marca in v vodi ostanejo vse do junija, ponekod pa celo vse leto. Odrasli so nočno aktivne živali, ki se čez dan držijo na dnu vode in na površje zaplavajo samo po zrak. Samec na mrestišču vzpostavi teritorij, na katerem dvori samicam in odganja tekmece. Po parjenju samica vsako jajce posebej zavije v list vodne rastline, kjer se iz njih razvijejo ličinke.
Veliki pupek je v Sloveniji zavarovan in kot ranljiva (V) vrsta uvrščen na Rdeči seznam! Evropska Unija je velikega pupka opredelila tudi kot eno od kvalifikacijskih vrst za vzpostavitev varstvenih območij Natura 2000, saj prisotnost pupka na nekem območju pomeni dobro ohranjeno naravo. Z varovanjem teh območij pa zagotavljamo primeren življenjski prostor ne samo pupku, ampak tudi neštetim drugim bitjem in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Viri:
Notranjski regijski park
Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur. L .. št. 82,2002)
Hribski urh (Bombina variegata)
Hribski urh je eden izmed dveh predstavnikov urhov v Sloveniji. Je majhna, do 5 cm velika dvoživka iz družine kolutojezičnic, v katero spadata hribski in nižinski urh. Zanje je značilen okrogel jezik, ki ga ne morejo iztegniti za plenom, kot to lahko počnejo žabe. Hribski urh je splošno razširjen do nadmorske višine 2100 metrov, medtem ko nižinskega urha najdemo le v Panonski regiji severovzhodne Slovenije.
Foto: Branka Trčak
Hribskega urha prepoznamo po močno bradavičasti koži, sploščenem telesu, srčastih zenicah, in rumenem trebuhu s črnimi lisami. V času parjenja se samci oglašajo z melodičnimi in enakomernimi klici.
Življenjski prostor mu predstavljajo manjša vodna telesa, kjer ni rib: potoki, blatne luže v kolesnicah, manjše mlake. Na kopnem prezimi pod odmrlim lesom, kamni ter med koreninami dreves in grmovja v svetlih gozdovih, ob potokih ali na močvirnih travnikih.
Ekološko je vrsta precej zahtevna, saj za obstoj potrebuje čisto vodo z veliko podvodne vegetacije, obenem pa v vodi ne sme biti vrst rib, ki bi plenile paglavce. V neposredni bližini vode naj ne bi uporabljali pesticidov in gnojil. Ogroža ga izginjanje primernega habitata zaradi izsuševanja poplavnih območij, zasipavanja stoječih vod, regulacije vodotokov, spreminjanja vodnega režima, večje intenzivnosti kmetijstva in urbanizacije.
Hribski urh je v Sloveniji zavarovan in na Rdeči seznam ogroženih dvoživk uvrščen kot ranljiva (V) vrsta! Evropska Unija je hribskega urha opredelila tudi kot eno od kvalifikacijskih vrst za vzpostavitev varstvenih območij Natura 2000, saj prisotnost urha na nekem območju pomeni dobro ohranjeno naravo. Z varovanjem teh območij pa zagotavljamo primeren življenjski prostor ne samo urhu, ampak tudi neštetim drugim bitjem in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Viri:
Aquaviva
Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur. L .. št. 82,2002)
Kosec (Crex crex)
Kosec je svoje ime je dobil po oglašanju »krek-krek«, ki se sliši podobno kot klepanje kose. Čeprav je velik kot grlica, ga težko opazimo, ker je skrit med travo in grmičevjem. Je ptica selivka iz družine tukalic. Živi pretežno na travnikih in se od drugih evropskih vrst tukalic najbolj očitno razlikuje po svojem bivališču, saj edini ne naseljuje vodnih življenjskih prostorov. Njegov življenjski prostor so suhi ali močvirni travniki – negnojeni in pozno košeni.
Foto: Arhiv DOPPS
Gnezdi v večjem delu Evrope in srednje Azije, prezimuje pa v Južni in JV Afriki. Območje razširjenosti (areal) kosca v večini držav Srednje, Zahodne in Severne Evrope je razdrobljeno (fragmentirano), populacije pa so majhne. Skoraj na celotnem naselitvenem območju je bil v drugi polovici 20. st. zabeležen velik upad številčnosti kosca, najbolj izrazit v zahodnem delu njegovega območja razširjenosti.
Ključen dejavnik, ki pogojuje naselitev kosca, je prisotnost visoke travniške vegetacije. Zaradi precej specifičnih zahtev glede življenjskega prostora in poznega obdobja gnezdenja je kosec zelo občutljiv na povečanje intenzivnosti kmetijstva, natančneje gospodarjenja s travniki. V večjem delu areala so travišča, ki jih naseljuje kosec, pokošena že v prvi polovici gnezditvenega obdobja, kar je glavni vzrok za upad številčnosti kosca v Evropi – visoka smrtnost mladičev zaradi zgodnje in hitre košnje. Velikost populacije kosca v Sloveniji je bila leta 2015 ocenjena na 342 pojočih samcev, od tega na Cerkniškem jezeru 61 osebkov (vir: DOPPS).
Kosec je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njegovih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Vir: Ptice.si
Mala tukalica (Zapornia parva, prejšnje ime Porzana parva)
V času gnezdenja kvakanja male tukalice v mraku in ponoči ni mogoče preslišati. Gnezdi lahko v precej globoki vodi z vodoravno poležanimi stebli vodnih rastlin, ki tvorijo nekakšne mostove. Najdemo jo v predelih z višjo vodo kot grahasto tukalico, hkrati pa je bolj tolerantna na nihanje nivoja vode v času gnezditvene sezone.
Visoka obrežna vegetacija je ne moti, saj dobro plava, hodi po odmrlih steblih in plavajočih rastlinah ter spretno pleza po navpičnih steblih. Občasno lovi žuželke, pajke in mehkužce tudi na odprtih vodnih ali blatnih površinah, kjer jo je z veliko sreče moč opaziti.
Foto: Jure Novak
Majhna in sloka mala tukalica je velika kot škorec. Pri njej razlikovanje med spoloma ni težavno. Samec je po glavi, vratu in trebuhu modrikasto siv, samica pa peščeno rjava. Zgornja stran je pri obeh izprano rjave barve, s posameznimi črnimi in belimi lisami. Kljun je rumenkaste barve z rdečo pego na korenu, noge pa so olivno zelene.
V Sloveniji je mala tukalica redkejša gnezdilka kot grahasta tukalica. Gnezdi v mrtvicah Mure, v trstiščih v Krakovskem gozdu in na Cerkniškem jezeru.
Mala tukalica je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njenih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam živali in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Viri:
Ptice.si
DENAC, K. at al. (2011): Monitoring populacij izbranih vrst ptic. Popisi gnezdilk spomladi 2011 in povzetek popisov v obdobju 2010–2011. Končno poročilo. – DOPPS, Ljubljana.
Kostanjevka (Aythya nyroca)
Kostanjevka je raca kostanjevo rjave barve, ki je po hrbtu nekoliko temnejša, pod repom pa snežno bela. Tudi trebuh je bel, vendar tega navadno pokaže le med letom. Takrat jo lahko spoznamo tudi po široki beli progi, ki se po sredini peruti izteza vse do sprednjega roba kril. Spola jasno ločimo po barvi oči: samec ima izrazito belo šarenico, medtem ko je šarenica samice rjava. Sodi med manjše race, ki jih lahko vidimo pri nas. Od konice kljuna do konca repa meri od 38 do 42 cm, razpon njenih kril pa je med 63 in 67 cm.
Foto: Jure Novak
V zadnjih desetletjih je velikost njene populacije močno upadla, ogroža jo degradacija in uničenje plitvih jezer z gosto obrežno vegetacijo in drugih močvirnih habitatov. Njeni življenjski prostori izginjajo zaradi izsuševanja, regulacij in zajezitev vodotokov ter gradnje infrastrukture na poplavnih ravnicah. Na njeno življenjsko okolje ima močan negativen vpliv spreminjanje tradicionalnega načina kmetovanja, na primer opuščanje košnje poplavnih travnikov in košnja ali požiganje trstišč v času gnezditve ter prekomerna paša. Tudi opuščanje ekstenzivnih ribnikov ali povečana intenzivnost gojenja toplovodnih vrst rib ter vnos izrazito rastlinojedega belega amurja za potrebe ribolova ji ne prizanašajo (vir: NRP).
Kostanjevka je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njenih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam živali in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Vir: Notranjski park
Pisana penica (Sylvia nisoria)
Pisana penica je naša največja penica. V Sloveniji živi osem vrst penic in vse razen žametne penice so izrazite selivke, ki prezimujejo v različnih predelih Afrike.
Foto: Borut Rubinić
Večina samcev pisane penice je izrazito svatovsko obarvana. Pri penicah je zanimiva tudi popolna menjava peres, saj vse odrasle penice to opravijo v Evropi. Čeprav penice živijo tako rekoč povsod, jih je najlaže opazovati v poletnem in jesenskem času, ko se prehranjujejo s plodovi bezga, krhlike in fige. Samec pisane penice ima spodnjo stran močno grahasto, pri samicah pa je slednja manj poudarjena. V obdobju gnezdenja se te penice zadržujejo v grmih črnega trna, navadnega šipka ali gloga. Srečamo jo tako v vlažnih predelih nizkih barij kot v suhih predelih Krasa. Njeno odločno petje velikokrat prekine značilni »trrrt, trrrt, trrrt« (vir: Šere, 2008).
Pisana penica je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njenih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam živali in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Viri:
Ptice.si a
Ptice.si b
Ptice.si c
Presihajoča jezera
Foto: Tine Schein
Presihajoča jezera so v enem obdobju leta jezera, v drugem jih pa ni. Z vodo se napolnijo večinoma jeseni, spomladi pa voda odteče. V suhi fazi je dno poraslo s travišči ali ostane stalno vlažno in delno zalito z vodo skozi vse leto. Razvita je vodna ali amfibijska vegetacija 1.
Habitatni tip presihajoča jezera spada med redkejše habitatne tipe, ker je vezan na območja s kraškimi pojavi. V Evropi je znan le z Irske (»turloughs«) ter v dinarsko kraških predelih iz južne Evrope od Slovenije do Črne Gore.
Najbolj znamenit objekt tega habitatnega tipa je nedvomno Cerkniško jezero. Manj izrazito presihanje opažamo na Planinskem in Radenskem polju ter na Ponikvah pod Krimom. Posebno skupino presihajočih jezer tvorijo Pivška jezera.
Viri:
Habitatni tipi Slovenije HTS 2004
Natura 2000.si
Bazična nizka barja
Foto: Jošt Stergaršek
Bazična nizka barja nastanejo tam, kjer je talna voda tako visoka, da sega tik pod površino ali prav na površino, in je bogata s karbonati, vendar revna s hranili. Z razliko od visokega barja, kjer šoto tvorijo šotni mahovi, se na nizkih barjih šota tvori pod vodo. V veliki večini primerov uspevajo rastlinske vrste nizkih barij skupaj z vrstami mokrotnih travnikov, ponekod so primešane tudi vrste trstičij, predvsem navadnega trsta (Phragmites australis).
Viri:
Habitatni tipi Slovenije HTS 2004
Notranjskega regijski park
Nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem
Visoka steblikovja na Cerkniškem polju predstavljajo eno od sukcesijskih faz zaraščanja travnikov. Najbolj znana rastlina teh habitatnih tipov je brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria). V primeru, da se omenjeni habitatni tip v bodoče ne bi ohranjal, bi se le ti v celoti zarastli, najverjetneje z jelševji (vir: Jogan, 2004).
Visoka steblikovja predstavljajo gosti sestoji visokih in srednje visokih hidrofilnih steblik, ki se v pasovih pojavljajo na s hranili bogatih naplavinah vodotokov v nižinah. Lahko so visoka steblikovja kot stadij zaraščanja na opuščenih vlažnih travnikih in pašnikih.
Foto: Slavko Polak
Ta tip življenjskega prostora je na območju Notranjskega regijskega parka kvalifikacijski za Natura 2000 območje Cerkniško jezero.
Habitatni tip je tip življenjskega prostora rastlinske in živalske združbe, ki se pod vplivom različnih neživih dejavnikov razvije na določenem območju.
Viri:
Ljubljansko barje.si
Habitatni tipi Slovenije HTS 2004
Travniki s prevladujočo modro stožko
Foto: Slavko Polak
Tip življenjskega prostora »Travniki s prevladujočo travo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae)« združuje vlažne negnojene travnike v nižinah. Rastišča so na slabše hranljivih tleh s spreminjajočo se višino talne vode (spomladi so lahko poplavljena, poleti sušna). Tla so v zgornjem horizontu bogata s humusom, sicer so pretežno oglejena zaradi visoke podtalnice. Zaradi občasnega poplavljanja so tu odsotne mezofilne vrste, zaradi poletne suše pa vlagoljubne vrste in nastanejo specifična travišča. Prevladujejo vrste modra stožka (Molinia caerulea), zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis), navadna seljanka (Selinum carvifolia), navadni čistec (Betonica officinalis), severna lakota (Galium boreale), mačina (Serratula tinctoria), vrbovolistni oman (Inula salicina), travniška izjevka (Succisa pratensis), navadni kačji jezik (Ophioglossum vulgatum).
Dejavniki ogrožanja:
- osuševanje in melioracije
- gnojenje: vnos hranil lahko bistveno spremeni vrstno sestavo
- opuščanje košnje in zaraščanje zaradi zmanjšane potrebe po stelji
Vir: Ljuba.si